Zgodovinska shramba
Utrujen in žalosten, se je sedmi dan vračal stvarnik po razpokani suhi zemlji, med modrim morjem na levi in posutimi griči in gorami na desni. Vse vreče, v katerih je imel bogastva sveta, ki jih je enakomerno razdelil med krajine, po katerih je potem poselil ljudi, so bile prazne. Težak je bil korak in utrujen. Obnemogle so bile roke, s katerimi je šest dni podarjal in sejal po zemlji zeleno, vodo in zrak. Prazne vreče so se vlekle po tisti trdi, rdeči zbiti kraški zemlji…Strgane so bile in na dnu je bilo le še nekaj malega belega kamenja in semen brezplodnega grmovja ruja. Nič, s katerim bi osrečil in nahranil ljudi, ki bodo živeli tod…Manj kot nič. In vendar je vedel, da bo sem naselil pridne ljudi, ki bodo nadomestili tisti nič v vrečah. Ki bodo znali obdelati ta kamen in živeti v njem in z njim. Mogoče pa ni vedel, da bo tisti brezplodni ruj polepšal tem ljudem domove in okolico. Ozaljšal kruto krajino, na kateri lahko prežive le kleni ljudje…In tudi ni vedel, da bodo tu, na tej ubogi zemlji nastala še ena nebesa. Nebesa za nas, LJUDI! Za tiste ljudi, ki znamo ceniti njegovo delo. Za tiste, ki vemo, da moramo to edino zemljo predati naprej v last še otrokom in vnukom. Ker ni samo naša. Ker smo le eni izmed mnogih, ki imamo tu dom… Začasen dom, LJUDJE…! (Janez Medvešek)
“Tisti čas smo dobili tudi ukaz, naj se rabijo pri krajevnih imenih samo nova italijanska imena. Klanec je postal San Pietro di Madrasso (po stari legendi o sv. Petru in modrasu*), Podgorje – Piedimonte del Taiano (Taiano = Slavnik) itd.
*Kristus in sv. Peter sta – tako pravi narodna pripovedka – hodila po Krasu in dospe1a na svojem potu tudi v Klanec. Tu se je plazil baš v tistem času grozen modras, ki je pil vodo iz reke Rižane; radi tega je nastalo splošno pomanjkanje vode – Sveti Peter je s svojim nebeškim ključem ubil strašno kačo, Kristus pa je vzel pri Klancu hrib in ga nagromadil na ubitega modrasa. Na tem novem gričku, pod katerim teče bister potoček, so sezidali kapelico sv. Petra, ki so jo pozneje povečali v lepo in čedno cerkev. – Na podlagi te legende so dali Italijani Klancu novo ime San Pietro di Madrasso.” (iz zanimive knjige klanškega duhovnika Jakoba Sokliča “ISTRA KLIČE …, spomini izgnanega istrskega duhovnika” (zajema obdobje med 1918 do 1928), izdane v Ljubljani leta 1928 in ponatisom v Trstu ob 60-letnici prve izdaje.)
Pred cerkvijo so zasadili lipo, da bi jih varovala pred zverinami. Ta mogočna lipa stoji tu že več sto let, (nekateri trdijo, da se ponaša z zavidljivimi 600-leti življenja). Pod lipo je bilo staro pokopališče, ki so ga kasneje preselili na današnjo lokacijo, ga obzidali in zgradili manjšo mrliško vežico.
V bližini vasi so ob gradnji avtoceste, aprila 2002 pri arheoloških izkopavanjih našli večjo količino fragmentov keramičnih posod. Domnevajo, da je bila bližnja vzpetina Brgod v obdobju bronaste dobe občasno naseljena. Keramika iz srednje bronaste dobe, iz časa 1600 do 1300 pr.n.št. (tedaj npr. v Grčiji cveti Mikenska kultura), po obliki zelo spominja na podobne predmete, najdene v okolici Rovinja in Limskega kanala. Sklepati smemo, da so na Brgod zahajale nomadske pastirske skupine iz Istre. Dokončne izsledke izkopavanj so arheologi predstavili v večnamenski dvorani Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni. Tu je bilo nekoč pomembno križišče, ki je povezovalo slovenske dežele z Beneško Istro in cesarskim Trstom. (Notranjski muzej Postojna, višja kustodinja, uni. dipl. arheolog Alma Bavdek)
V času prevozov z vprežnimi vozovi je bilo v vasi več gostiln (“Nancna” na platcu ( klančani smo imenovali platec ne pa plac), “Barutova” na mestu današnjega Bara pri Jerneju, “Bolčičeva” v bivšem poslopju št.15, nasproti mogočnih platan in “Maljenova” pri mostu) in kovačiji (“Kovačeva” na spodnjem delu vasi in “Sancinova” pod Kržado).
V dolini Glinščice v soteski Botač je bilo tudi več vodnih mlinov. Mlini niso mleli samo žitaric, temveč v veliki meri tudi začimbe in droge. Prvi podatek o mlinih na Glinščici je prodajna listina iz leta 1276, takrat so delovali trije mlini, po letu 1757 pa jih je bilo kar 16. od katerih je bil eden na tri kolesa.
Ostale so samo še razvaline Sancinovega mlina v Botaču, mlina Zastava nad Gornjim koncem in skupina treh mlinov v Gornjemu koncu samem. Od teh sta znani le dve imeni, Klunov in Kovačev, kjer je bila nekoč tudi žaga.
(Wikipedija, prosta enciklopedija)
Po pripovedovanju so v vasi gojili tudi sviloprejke, hranili so jih z listi murve in takrat so pari ob poroki morali posaditi 7 ali 10 murvinih dreves.
