Vodna črpalka na paro

Črpalka je bila zgrajena po izgradnji železniških krakov Divača-Pula (l.1876) in Hrpelje-Kozina-Trst (l.1887). Premagovala je višinsko razliko cca 85 m. Cevi so bile litoželezne s svinčenimi tesnili (nevestni graditelji so pri gradnji cest, plinovoda in avto ceste ta cevovod na več krajih popolnoma uničili, “železničarji” pa so veliko materiala iz pompe odpeljali). 

V času parnih lokomotiv so z vodno črpalko na paro – “Pompo” iz dveh večjih vodnih zbiralnikov – “kalov” črpali vodo na Kozino. Voda v “Maljenove” kale se je po potrebi spuščala z dvema zapornicama iz bližnje struge Glinščice. 
Zadnji skrbnik Pompe je bil g. Pečar – “Albin s pompe”, ki je izredno dobro skrbel za celoten kompleks (črpalka je v tem času tudi obratovala), zlasti  za okolico kalov v katerih so ribiči gojili ribe, posebno krape. Kljub temu, da so bili kali ograjeni, se je v njih nekaj ljudi tudi utopilo. 

Ostanki merilne naprave za prikaz nivoja vode v bazenu (Fotografija je last Bogdana Bolčiča)

Čiščenje kala (Fotografija je last Darinke Lovrečič-“Lekačeve”)

Proga Hrpelje-Kozina-Trst (Fotografija je last Bogdana Bolčiča)

Razglednica iz leta 1898 (Fotografija je last Darinke Lovrečič-“Lekačeve”)

Potomec bivšega skrbnika – Silvo Pečar, ob lepo vzdrževanima kaloma.

Potomec bivšega skrbnika – Silvo Pečar, ob lepo vzdrževanima kaloma.

Sedaj se iz enega od kalov črpa vodo na Beko za namakanje nasadov jabolk, drugi pa je vodo izpustil (prikazan na obeh slikah) in je žal precej zaraščen. Tudi poslopje Pompe, v katerem bi lahko uredili muzejsko zbirko (za kulturne namene), že močno razpada. (Tekst: Bogdan Martinčič)