Kolesarski izlet

Po stari železnici

kolesarjenje, sonce, dogodivščina

Sonce je to jutro že zgodaj nežno vzhajalo izpod Šturmovega hriba, ko se je na Klancu zbrala pisana druščina.

Dan smo začeli tako, kot se za prave kolesarske duše spodobi – z dišečim briošem in kafetm ob smehu, jutranjih pozdravih in tistih kratkih napotkih, ki jih v resnici skoraj nihče ne posluša do konca, ker so misli že daleč na poti.

Potem pa – klik v pedala in dogodivščina se je začela. Po nekdanji stari železnici smo lahkotno drseli navzdol, kot bi nas sama proga nežno vabila proti morju. Kolesa so pela svojo pesem, veter je nosil vonj po poletju, pod nami pa je tekla zgodovina, ujeta med tunele, mostove in kamnite useke. Ko smo prečkali mejo, nas je pričakala prava pravljična kolesarska steza.

Vse pokošeno, urejeno, kot iz razglednice. Pot nas je vodila skozi slikovite predore in čez mogočne mostove, medtem ko so se odpirali pogledi na čudovito dolino Glinščice in bleščeči Tržaški zaliv. Nad nami so v mirnem skalovju krožile ptice roparice, kot čuvaji tega divjega in spokojnega sveta.

In potem – skoraj neverjeten prizor! Pogled na italijansko avtocesto brez zastojev. Redkost v naši deželici, ki jo je bilo treba skoraj fotografirati za zgodovino.

Pot nazaj je bila nekoliko daljša, a nič manj polna dobre volje. Mladi up slovenskega kolesarstva, naš Gaber, je znova dokazal, da mladost ni v letih, ampak v iskrivosti in razigranosti.

Njegov tata Primož pa je raje kot nas, poslušal Garmin. In ta ga je, seveda, pripeljal naravnost na pašnik. Tam mu je domača krava z rogovi zelo jasno povedala: »To je moja njiva!« Kako zabavno je bilo potem skrivanje za drevesi in čakanje, da se “Milka” naveliča straženja svojega kraljestva – to je druga zgodba!

Ko smo se vrnili na izhodišče, nas je pri pumpi že čakala zaslužena mrzla pijača in odlična frtaja s šparglji ter klobaso izpod rok našega neumornega Zvoneta.

Takšni trenutki imajo okus po domu, prijateljstvu in poletju. Ko potegnemo črto… bil je to dan, poln smeha, lepih razgledov, drobnih norčij in tiste pristne domačnosti, ki jo zna ustvariti le prava klapa ljudi.

Dan, ko kilometri niso pomembni, ker štejejo zgodbe, ki jih skupaj napišemo.

In čeprav so noge zvečer že malo težke, srce že nestrpno čaka naslednjo pustolovščino.

Se vidimo kmalu – čez slabih deset dni – nekje na novi poti, pod novim soncem in z isto dobro družbo.

TD Klanec