Jesenska pripoved v Klancu

Ko zgodovina dobi svoj čar in prah svoj pomen

Nekoč, nekje med starimi zidovi in tihim šumenjem večera, sem zapisal stavek:

“Ko zgodovina dobi svoj čar in prah svoj pomen …”

In prav tisti petek na Pumpi se je zdelo, kot bi se besede iz zapisanega naenkrat dvignile v zrak, začele svetiti in se prelile v resničnost.

Prostor, napolnjen do zadnjega kotička, je dihal z nami.

Nežno, pričakujoče, kot da ve, da se bo zgodilo nekaj, kar se zgodi le redko – ko skupnost postane zgodba, ljudje pa njeni junaki.

Prva dama Klanca, Alenka Pučko Pečar, nas je popeljala skozi čas.

Njena beseda je bila kot ključ, ki je počasi odklepal vrata preteklosti.

In ko so se vrata odprla, smo stopili v leto 1892 – v svet, kjer je voda še dišala po trudu, para pa po iznajdljivosti.

Ob zvokih Markotove “triestinke” je pripoved tekla naprej, nežno kot potoček in hkrati močno kot spomin.

Ob njenem boku je stal Daniel Malalan – naš fant iz zamejstva, vodnik skozi večerni zemljevid.

Kot pravi pripovedovalec je med posamezne trenutke vpletal niti, povezoval zgodbe, predstavil akterje večera in s toplino v glasu skrbel, da se nobena misel ni izgubila v večerni poltemi.

In prav takrat, tik za temi akordi zgodovine, se je zaslišal še en zvok izpod Markovih orstov.

Drug, toplejši, tisti, ki pride iz srca in rok človeka, ki zna slišati les in dih prostora.

S svojo zvesto spremljevalko — harmoniko, ki ga nikoli ne izda — je vstopil v večer kot čuvaj čarovnije.

Njegov dotik, tih in spoštljiv, je odprl vrata še v drugi svet:

svet njegovega ustvarjanja, kjer vsaka tipka nosi zgodbo, vsak ton ima spomin, vsaka pesem pa senco tistih, ki so tu nekoč hodili.

Četudi je bilo izvedeno akustično, je zvenelo, kot da z nami igra cela orkestralna pravljica.

Čudovito. Presenetljivo. Toplo.

Čarobnost, ki se ne da povedati — le začutiti.

In potem — kakor v pravljici — so se med nas spustile tri pupe -Lara & Julija & Mia.

Prvič, krstno, s pogumom, ki ga imajo le tisti, ki še verjamejo v čar.

Malalan jih je poimenoval 3 Marie, mi pa smo jih sprejeli kot tri drobne iskrice, ki so razsvetlile oder in požele bučen, iskren aplavz.

A pravljica brez presenečenj ni prava pravljica.

Še ena pupa iz Klanca, kjer burja nosi zgodbe in jih skriva med skalami, se je med nas vrnila naša Nina Počkaj.

Dovolj dolgo je počivala, da so se ji na uckah spet nabrale iskrice.

In ko je stopila ob spremljavi večno mladega, drznega Leona Strnada na oder, je bilo, kot bi feniks razprl krila.

Odrske luči so jo poznale. Pogrešale. In ta večer so ji spet padle v objem.

Potem pa je na vrsto prišla resnost — tista nežna, spoštljiva, zavita v skrb za kraj.

Županja Saša Likavec Svetelšek in naš prvi mož vasi, Primož Pečar, sta drug za drugim pozdravila ljudi in strnila svoje misli in poglede.

Njune besede so bile kot opomnik, da velike reči rastejo prav iz majhnih vasi.

Le negovati je treba, varovati kot brazdo v zemlji, ki jo vsako leto znova sejemo.

A najlepša resnica večera?

Da vsega tega ne bi bilo brez vas.

Brez vaših oči, ki žarijo, brez vašega smeha, ki polni prostor, brez vaših korakov, ki vedno znova najdejo pot do Pumpе.

Kot pravim že dolgo: “Brez vas – ni nas.”

Najlepše zgodbe se zgodijo takrat, ko se ne pričakuje preveč.

Ko pustimo, da se zgodijo same, kot drobna čudežna presenečenja.

Mi nismo velika vas — in prav je tako.

Imamo pa veliko, veliko srce.

Srce ljudi, ki hodijo trdno po tleh, ki znajo podati roko, prižgati luč in verjeti drug v drugega.

To srce je naš temelj.

Po njem tlakujemo pot, dan za dnem, s trenutki, ki jih ustvarjamo skupaj.

V Klancu.

V kraju, kjer srce najde svoj prostor.

Svoj dom.

In tako se je v knjigo naših spominov zapisala še ena, pravljično–zgodovinska pripoved – o petkovi Jesenski pripovedi na Pumpi, ki so za en večer spojile čas, ljudi in čarobnost trenutka.

Hvala Vam iz .

Za izvedbo dogodka se zahvaljujemo vsem Klančanom in Klančankam, predstavnikom vasi Beke, Ocizle in Prešnice.

Z obiskom so nas počastili odborniki iz občine Dolina ter društveni predstavniki iz zamejstva.

Seveda gre zahvala tudi naši matični Občina Hrpelje-Kozina na čelu z županjo Sašo Likavec Svetelšek in njenimi sodelavci.

Na koncu pa velik poklon TD Klanec in KS Klanec.