Klanec pri Kozini

  
Zgodovina
Home


(za povečave kliknite na sliko)

Legenda STVARJENJE
Utrujen in žalosten, se je sedmi dan vračal stvarnik po razpokani suhi zemlji, med modrim morjem na levi in posutimi griči in gorami na desni. Vse vreče, v katerih je imel bogastva sveta, ki jih je enakomerno razdelil med krajine, po katerih je potem poselil ljudi, so bile prazne. Težak je bil korak in utrujen. Obnemogle so bile roke, s katerimi je šest dni podarjal in sejal po zemlji zeleno, vodo in zrak. Prazne vreče so se vlekle po tisti trdi, rdeči zbiti kraški zemlji…Strgane so bile in na dnu je bilo le še nekaj malega belega kamenja in semen brezplodnega grmovja ruja. Nič, s katerim bi osrečil in nahranil ljudi, ki bodo živeli tod…Manj kot nič.  In vendar je vedel, da bo sem naselil pridne ljudi, ki bodo nadomestili tisti nič v vrečah. Ki bodo znali obdelati ta kamen in živeti v njem in z njim. Mogoče pa ni vedel, da bo tisti brezplodni ruj polepšal tem ljudem domove in okolico. Ozaljšal kruto krajino, na kateri lahko prežive le kleni ljudje…In  tudi ni vedel, da bodo tu, na tej ubogi zemlji nastala še ena nebesa. Nebesa za nas, LJUDI! Za tiste ljudi, ki znamo ceniti njegovo delo. Za tiste, ki vemo, da moramo to edino zemljo predati naprej v last še otrokom in vnukom. Ker ni samo naša. Ker smo le eni izmed mnogih, ki imamo tu dom…
Začasen dom, LJUDJE…!  
(Janez Medvešek)
 

 

      Zgodovina vasi Klanec pri Kozini     

- arheološke najdbe
- mitnica
- legenda
- klanska lipa
- vodni mlini ob Glinščici
- črpalka na paro "Pompa" s kaloma
- ledenice
- preživljanje prebivalcev
- hranilnica in posojilnica
- lesna obrt in lovski turizem
- Izobraževalno društvo "Slavnik" Klanec
- klanski most
- cerkev Svetega Petra
- Tako smo se  otroci med sosednjimi vasmi "špuotali"

 

Nekdanja panorama vasi, iz kozinske smeri, s pogledom na stari most in "pompo" ter


 

pogled s cerkvenega grička proti smeri-Kozine, kjer je  v ozadju lepo vidna tedanja trasa bivše železniške proge Kozina-Trst. (fotografiji sta iz leta 1937)


(fotografiji posredoval Kristjan Zidar)

V bližini vasi so ob gradnji avtoceste, aprila 2002 pri arheoloških izkopavanjih našli večjo količino fragmentov keramičnih posod. Domnevajo, da je bila bližnja vzpetina Brgod v obdobju bronaste dobe občasno naseljena. Keramika iz srednje bronaste dobe, iz časa 1600 do 1300 pr.n.št. (tedaj npr. v Grčiji cveti Mikenska kultura), po obliki zelo spominja na podobne predmete, najdene v okolici Rovinja in Limskega kanala. Sklepati smemo, da so na Brgod zahajale nomadske pastirske skupine iz Istre.
Dokončne izsledke izkopavanj so arheologi predstavili v večnamenski dvorani Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni. (Notranjski muzej Postojna, višja kustodinja, uni. dipl. arheolog  Alma Bavdek)


Tu je bilo nekoč pomembno križišče, ki je povezovalo  slovenske dežele z Beneško Istro in cesarskim Trstom.

   MITNICA  

Leta 1406 je bila v Klancu sezidana manjša stolpasta utrdba, mitnica oz. carinski grad, za katerim ni več sledov. Mitničarji so v imenu fevdalca terjali davščino od beneških, kranjskih in tržaških trgovcev. Odvisno od politične situacije se je tu odločalo o smeri poteka prometa v Koper ali v Trst.


Klanška mitnica 

Ob sedanjem omrežju cest, ki povezujejo slovensko zaledje s Koprom in Trstom, si skoraj ne moremo zamišljati, da bi bil kdaj Klanec važno križišče, kjer naj bi mitničar v imenu cesarja ali fevdalca terjal carino ali davščino od trgovcev. Pa je vendar prav tod peljala cesta, ki je kranjsko deželo povezovala s cesarskim Trstom in beneškim Koprom. Prav mitničarji v Klancu so celo ob velikem in nemočnem negodovanju trgovcev siloma preusmerjali trgovino zdaj v Trst, zdaj v Koper, kakršna je pač bila politična situacija. Situacijo pa je narekoval Socerbski grad, ki je izmeno­ma prehajal v posest cesarskega Trsta ali Beneške republike. Vsekakor je v Klancu stala mitnica.

Tržaški novinar Peter Covre je septembra 1974 v članku "La Muda di Klanec" (Klanška mitnica) zapisal, da so se za to službo potegovale vplivne tržaške rodbine. Tako navaja Franca - Jožefa pl. Lichstocka, ki je že leta 1687 nastopil službo mitničarja v Klancu. Iz klanških cerkvenih matic se vidi, da so se mitničarji in člani njihovih družin rojevali, poročali in umirali v Klancu. Nagrobni plošči v klanški cerkvi, ki jim več ne moreš razbrati niti grba niti napisa, sta verjetno znak, da sta tu pokopana dva mitničarja. Kraj, kjer so mitnino pobirali, je verjetno označen s krajevnim imenom "na ramponu", kje pa sta mitničar in njegov pisar (contrascriba) stanovala, se zagotovo ne ve. Najbrž v prostranem poslopju, ki je nedvomno staro in mu tukaj pravimo "lovska hiša". V klanški poročni knjigi je zapisano, da je 24. 10. 1824 imel novo mašo v Klancu Peter Zgombič (Sgombich), brat takratnega klanškega kaplana Mateja Zgombiča (Klanec je bil takrat še kaplanija župnije Dolina pri Trstu). To novo mašo navajam , ker je rečeno, da je bilo ta dan slavnostno kosilo v stari klanški mitnici. Imeti je morala obsežne prostore, kjer je bilo "poleg strežništva in siromakov kar 86 povabljencev". Slavnostni pridigar na novi maši in priložnostni govornik pri mizi je bil župnik v bližnjem Rodiku Jože Gulič, po vsej verjetnosti kraški rojak in ne tako daljni sorodnik župnika v Podgorju na Krasu, Lojzeta Guliča. Zapisano je, da je Jože Gulič za novomašno pridigo požel posebno laskavo pohvalo "tako od gospode kakor od podložnikov". Z ostalimi povabljenci pa je bil nedvomno deležen tudi vseh kulinaričnih specialitet, ki jih je pripravljal sam osebni kuhar velevplivnega tržaškega trgovca Jurija Hehsburna, takratnega lastnika klanške mitnice.
(Zapisal klanški župnik Alojz Kocjančič - objavljeno v Družinski pratiki, 1980 in v knjižici: Ljudi opeval sem vode in skale)


Po letu 1521 je vas pripadala Gospostvu Socerb, ki ga je od cesarja dobil kranjski plemič in glavar Trsta Nikolaj Ravbar

     
Zemljevidi Pietra Coppa ? iz leta 1525 ali 1550, kjer je tudi Clanicz oz. Clainz (posredoval Vlado Grželj - Kus) Celotni zemljevidi: 1, 2, 3 (klikni na zemljevide in številke)

Med leti 1526 in 1600 je tu gospodoval Henrik Klanski s svojo družino (rodbina Clainz), od tod tudi ime Muda di Clainz. Za grad in za službo mitničarja so se potegovale vplivne tržaške, kranjske in beneške rodbine. Tako je po letu 1680 prevzel mitnico plemeniti Lichstock iz Trsta.
Mitničarji in njihove družine so se tu rojevali, poročali in umirali tja do sredine 18. stoletja, ko so poslopje predelali v manjšo podeželsko vilo.



št 69-Q-67 (iz 16 stol.)(Vladimir Grželj)
V 17. stoletju se omenja kot fevdni gospod socerbskega gospostva Benvenuto Petazzi. Z najemniško vojsko uskokov je Petazzi povzročal Benetkam veliko težav. Leta 1766 je prišlo socerbsko gospostvo v roke Antona Ladercnija grofa Montecuccolija iz Modene. Leta 1780 je požar povzročen s strelo, grad Socerb tako uničil, da ni bilo mogoče v njem več stanovati.

V klanski cerkvi sta pokopani dve plemeniti družini, ki najverjetneje izhajata iz Kopra. V vasi so našle dom tudi družine, ki so pobegnile pred Turki.

Vas se je imenovala: Muda di Clainz., Clanz, Klainz, pod Italijani pa  San Pietro di Madrasso  (Sv. Peter na Modrasu)


"Tisti čas smo dobili tudi ukaz, naj se rabijo pri krajevnih imenih samo nova italijanska imena. Klanec je postal San Pietro di Madrasso (po stari legendi o sv. Petru in modrasu*), Podgorje - Piedimonte del Taiano (Taiano = Slavnik) itd.

*Kristus in sv. Peter sta - tako pravi narodna pripovedka - hodila po Krasu in dospe1a na svojem potu tudi v Klanec. Tu se je plazil baš v tistem času grozen modras, ki je pil vodo iz reke Rižane; radi tega je nastalo splošno pomanjkanje vode - Sveti Peter je s svojim nebeškim ključem ubil strašno kačo, Kristus pa je vzel pri Klancu hrib in ga nagromadil na ubitega modrasa. Na tem novem gričku, pod katerim teče bister potoček, so sezidali kapelico sv. Petra, ki so jo pozneje povečali v lepo in čedno cerkev. - Na podlagi te legende so dali Italijani Klancu novo ime San Pietro di Madrasso."  

- iz zanimive knjige klanškega duhovnika Jakoba Sokliča  "ISTRA KLIČE ..., spomini izgnanega istrskega duhovnika" (zajema obdobje med 1918 do 1928), izdane v Ljubljani leta 1928 in ponatisom v Trstu ob 60-letnici prve izdaje.

Pred cerkvijonjo so zasadili lipo, da bi jih varovala pred zverinami. Ta mogočna lipa stoji tu že več sto let, (nekateri trdijo, da se ponaša z zavidljivimi 600-leti življenja). Pod lipo je bilo staro pokopališče, ki so ga kasneje preselili na današnjo lokacijo, ga obzidali in zgradili manjšo mrliško vežico.


Iz zapiskov v klanskih cerkvenih knjigah izvemo, da se je v vasi mudil tudi Janez Vajkard Valvasor(1641–1693), kjer so opisani tudi vsi tedanji pripetljaji in navedba pragozda med Socerbom in Klancem. 
Klanški kaplan-kurat g. Janez Filipič je Valvasorja zapodil iz klanškega kaplanišča, ker ga je smatral za potepuha. ( z
apiski Danila Pečarja posredoval Kus)

razglednica iz leta1900  razglednica iz leta1898 ( Anton Metlika)

 V času prevozov z vprežnimi vozovi je bilo v vasi več gostiln ("Nancna" na platcu ( klančani smo imenovali platec ne pa plac), "Barutova" na mestu današnjega Bara pri Jerneju, "Bolčičeva" v bivšem poslopju št.15, nasproti mogočnih platan in "Maljenova" pri mostu)

Hotel
  in za tem "Barutova gostilna".

in  kovačiji ("Kovačeva" na spodnjem delu vasi in "Sancinova" pod Kržado). (Bogdan Martinčič)
 
kovač JOHAN z ženo "Kovačico", Foto: Kristjan

V dolini Glinščice  v soteski Botač je bilo  tudi več vodnih mlinov.

Mlini.niso mleli samo žitaric, temveč v veliki meri tudi začimbe in droge. Prvi podatek o mlinih na Glinščici je prodajna listina iz leta 1276, takrat so delovali trije mlini, po letu 1757 pa jih je bilo kar 16. od katerih je bil eden na tri kolesa.
Ostale so samo še razvaline Sancinovega mlina v Botaču, mlina Zastava nad Gornjim koncem in skupina treh mlinov v Gornjemu koncu samem. Od teh sta znani le dve imeni, Klunov in Kovačev, kjer je bila nekoč tudi žaga.(iz Wikipedije, proste enciklopedije)

Po pripovedovanju so v vasi gojili tudi sviloprejke, hranili so jih z murvimi listi in takrat so pari ob poroki morali posaditi 7 ali 10 murvinih dreves.

Vodna črpalka na paro (klikni za več)

razglednica iz leta1898

V času parnih lokomotiv pa so vodno črpalko na paro - "Pompo" iz dveh večjih vodnih zbiralnikov - "kalov" črpali vodo na Kozino. Voda v "Maljenove" kale se je po potrebi spuščala z dvema zapornicama iz bližnje struge Glinščice.
Zadnji skrbnik Pompe je bil g. Pečar -"Albin s pompe", ki je izredno dobro skrbel za celoten kompleks (črpalka je v tem času tudi obratovala), zlasti  za okolico kalov v katerih so ribiči gojili ribe, posebno krape. Kljub temu, da so bili kali ograjeni, sej e v njih nekaj ljudi tudi utopilo.
Čiščenje kala (fotografija je last Darinke Lovrečič-"Lekačeve")
Potomec bivšega skrbnika - Silvo Pečar, ob lepo vzdrževanima kaloma.

Sedaj se iz enega od kalov črpa vodo na Beko za namakanje nasadov jabolk, drugi pa je vodo izpustil (prikazan na obeh slikah) in je žal precej zaraščen. Tudi poslopje Pompe, v katerem bi lahko uredili muzejsko zbirko (za kulturne namene), že močno razpada.(Bogdan Martinčič)

   Ledenice  
V vasi so bile tudi ledenice, v katerih so shranjevali led in ga prodajali v Trstu. Pozimi so z ledom iz kalov napolnili  posebej  narejene kamnite okrogle jame in ga nato v poletnih nočeh  z močnimi vprežnimi vozovi,  vozili v Trst, kjer so ga uporabljale gostilne in ribarnice.
Ledenice v Klancu pri Kozini: ob cesti za Prešnico je bila  "Jerščeva", na Klanskih valah:  "Vidmrjeva" in dve "Maljenovi" ter "Verbova"; ob Cergoljevi hiši ob poti za Ocizlo pa "Ugowitzerjeva" in pod pokopališčem dve "Kovačevi"
Kovačevi ledenici, ki sta se nahajali pod cerkvenim gričem, v bližini zgornjega levega pritoka potoka Glinščica, ena je še sorazmerno ohranjena (na gornji sliki), druga pa je žal zasuta. Foto: Bogdan Martinčič, april 2008

Prebivalci vasi so se preživljali v glavnem s poljedelstvom, perutninarstvom in živinorejo,  z nabiranjem gozdnih dobrot in cvetja ter prodajo teh pridelkov in gozdnih nabirkov ter ledu v bližnjem Trstu.
 
 
Naporno pot do Trsta jim je precej olajšala tudi leta1887 zgrajena železniška proga Hrpelje-Kozina-Trst. Ob koncu leta 1958 je bila proga ukinjena.

Mlekarice in perice čakajo na avtobus na Drevoredu Sonnino (danes Drevored D'Annunzio). Trst, 14.10.1951- Foto Mario Magajna.

Ženske s Krasa prodajajo mleko, ženske iz Škednja pa kruh - bige, . Trst - Rusi most (Ponterosso), 1.2.1947 - Foto Mario Magajna.


Tudi v današnjem času se nekateri vaščani preživljajo z delom v sosednji državi. Trasa bivše železniške proge se sedaj uporablja za prijetne sprehode in kolesarjenje.

Krajevna opekarna Klanec (1948 - 1951)
Pri desnem izviru Glinščice na "Frnaži" je delovala tudi manjša maljenova opekarna.
Kamenje
za izdelavo zgradb in zidov so lomili na več mestih, v Brdih v "kavi rokotovi",  zadaj za bivšo Bucetovo mizarsko delavnico....

V teh posodah pri "Kznarjevih" so kuhali žganje.

Ko sem bi še zelo rosno mlad je v teh posodah kuhal žganje sosed Jože Maljenov, ki mi je ponudil za pit "žonto" (žganje proti koncu kuhe), češ saj ni močna. Po zaužitju žlahtne in okusne pijače, sem se odpravil proti domu, seveda po vseh štirih, ker se mi je vrtela cela vas okoli sebe . Srečo pa sem imel,  da je bilo to pod nočjo, sicer bi imeli vaščani kaj za povedat. (Foto in anekdota: M. Bogdan)

Kmečka hranilnica in posojilnica
Leta 1908 (1908 - 1938) je bila v Klancu ustanovljena Kmečka hranilnica in posojilnica Hrpelje-Klanec-Kozina.
Dne 11. 12. 1998 je ob 90-letnici Pošta Slovenije izdala priložnostni poštni žig in poštno znamko.  http://www.siranet.si/suchinfo.aspx

Vas je bila in je še vedno poznana po lesni obrti (ohranja jo še vedno "Baronov" naslednik - mizarstvo Bolčič)  
Na sliki je bivša Bucetova mizarska delavnica.

in lovskem turizmu. V vasi so posebej za ta namen zgradili večjo lovsko hišo "Jagrska hiša", ki je kasneje služila tudi za gozdarske namene. Pod lipami v dvorišču  in v Jagrski hiši so prejšnji lastniki in pozneje vaščani prirejali kulturne in plesne prireditve.
   Na desni strani slike je delno prikazana strma pot, ki ji še sedaj pravimo "rampon" (na tem mestu so predvidoma za časa mitničarjev imeli rampo, kjer so se ustavljali trgovci in plačevali mitnino).
 


Lovci in krznarji

 V okolici Klanca, posebno med Drago, Botačem in Beko, se tudi danes razprostirajo poraščeni gozdovi, v prejšnjih stoletjih pa je moral biti tod pravcati pragozd. To so bila idealna lovišča divjadi. Lova so se udeleževali grajski gospodje Petazziji, Schwarzenecki, graščaki iz Kastelca, petični tržaški trgovci pa tudi tisti del cerkvene gosposke, ki je imela resnične ali namišljene lovske talente. Vsa ta pisana družba političnih, denarnih in duhovnih mogotcev je rada uprizarjala lovske pogone velikega obsega. Ob takih prilikah je vsa okolica odmevala od laježa psov, kričanja lovcev in poganjačev. Kruljenju divjih prašičev se je pridruževalo še zateglo zavijanje srnjakov, brezglavo dirjanje zbegane divjadi ter plahutanje in kričavost splašenih ptic.

Ob koncu lova nista smela manjkati obvezno hvalisanje lovskih vrlin najvišje gospode in razkazovanje njihovih lovskih trofej. Zlačnjeni in nemalo utrujeni družbi lovcev in poganjačev so se v vasi pridružile še gizdave gospe in gospodične velikaških družin v slikovitih nošah. Z močnim apetitom po hrani se je družil še močnejši apetit po zabavi, ko je vsa ta pisana družba stopala v še zdaj obstoječo "lovsko hišo" na gostijo in ples.

Poleg divjadi, ki je dajala meso za slastne pojedine, je bila gotovo najbolj zaželena divjad z iskanimi kožami in dragocenim krznom, kot dolgorepe lisice, grozljivo lepe divje mačke in druga divjad, ki je moje nestrokovno pero ne more opisati. Da so v Klancu strojili kože in izdelovali krzno, potrjuje že družinski vzdevek "Krznar". Kdo ve, če niso prav v tistih časih prišli iz Metlike strojarji kož in izdelovalci krzna, se tu ustavili in tako vnesli v te kraje priimek "Metlika", še zdaj tako razširjen in domač. Že prej imenovani Ivan Metlika s pridevkom "Krznar" pravi, da je ob preučevanju starejšega dela svoje hiše naletel celo na nedvomne ostanke in priprave strojarske in krznarske obrti.

Te vrstice sem, nestrokovno sicer, vendar z ljubeznijo, zapisal deloma, da bi se nekako oddolžil Klancu in njegovim ljudem, med katerimi živim že šestnajsto leto, deloma pa tudi, da bi vzpodbudil druge pisce, ki naj bi strokovno in poglobljeno raziskovali preteklost in sedanjost, zunanjo in notranjo podobo krajev in ljudi na Malem Krasu in v Slovenski Istri. 
(Zapisal klanški župnik Alojz Kocjančič - objavljeno v Družinski pratiki, 1980 in v knjižici: Ljudi opeval sem vode in skale)


 

 V času pospešenega pogozdovanja krasa so v tem poslopju nad ognjem sušili borove storže - "gauke" in na ta način iz njih izločali semena, ki so jih nato posejali v drevesnici na Vidmu pod cerkvenim gričem, tik ob levem pritoku Glinščice. (Bogdan Martinčič)

V farovškem poslopju (sedaj dom duhovnosti) je bila  tudi šola, ki so jo kasneje preselili v poslopje s sedanjo
 hišno št. 17
(na fotografiji)
poslopje nekdanje Italijanske šole

 Nato so Italijani leta 1935 zgradili novo šolo na Kržadi, ki je pred nekaj leti prenehala delovati in so poslopje pred kratkim preuredili v stanovanjski objekt.

Sedaj se vaški otroci in otroci iz sosednjih vasi, vozijo v Osnovno šolo v Hrpelje.


  Izobraževalno in pevsko društvo "Slavnik" Klanec (1900 - 1927) 
 

"15. maja 1927 je zadela Klanec velika nesreča ­- kapi zadeta je nagloma umrla gospa Antonija Grabli  roj. Metlika. Ta narodna žena je bila hči znanega klanškega Metlike, gostilničarja in trgovca. Poročila se je s prvim klanškim učiteljem Grablijem, ki je pa kmalu umrl. Mlada vdova je vse svoje moči posvetila delu. Z veliko pridnostjo in vztrajnostjo si je prislužila malo premoženje. Bila je duša vsega narodnega dela. Ustanovila je podružnico Ciril - Metodove družbe v Klancu, ustanovila tudi izobraževalno in pevsko društvo »Slavnik«, ki je obstojalo celih 27 let, do nasilnega razpusta s strani fašistov. Bila je dalje dobra in modra svetovalka vsej žup­niji v vseh zadevah. Dobro je poznala vse ljudi in vse njihove stiske. Veliki pogreb je pričal o ljubezni in spoštovanju, ki ga je imelo ljudstvo do pokojne. Go­vorniki pri odprtem g,robu so jo slavili kot vzorno mater , neustrašeno narodno de1avko in dobro kato­ličanko. In to je res bila. S svojim lepimi vzgledom je bila ta žena nekaka luč vsej okolici - prava velika, močna žena, ki jo slavi sv. pismo! »Zgubili smo žu­pana«, so rekli ljudje, ko so šli od pogreba. Pa je bila več kot župan - dobra žena, zavedna mati več koristi kot dober župan. Počivaj v Bogu, ti zlato srce, v ljubljeni zemlji na gričku sv. Petra pod slovenskimi lipami!"

Iz zelo zanimive knjige klanškega duhovnika Jakoba Sokliča  "ISTRA KLIČE ..., spomini izgnanega istrskega duhovnika" (zajema obdobje med 1918 do 1928), izdane v Ljubljani leta 1928 in ponatisom v Trstu ob 60 letnici prve izdaje. http://www.gorenjci.si/Default.aspx?id=422
http://www.ig33k.com/Predogled/3810
http://share.upr.si/fhs/PUBLIC/diplomske/Bole-Vanja.pdf

 

 

Dokument Izobraževalnega društva iz leta 1924.
  (S-C-22 lastnica dokumenta Stanka Cergonja iz Hrpelj - posredoval Vladimir Grželj)

 

 

Telovadni odsek društva "Slavnik"

Dne 28. 06. 2000 je Pošta Slovenije izdala priložnostni poštni žig in poštno znamko ob 100-letnici ustanovitve društva  "Slavnik".


Pri gradnji ceste skozi vas je bil na spodnjem delu vasi, nad staro cesto in Glinščico (v času izgradnje železniške proge proti Puli) zgrajen  kamniti most s tremi loki - "kolonami". Most so porušili tik pred prihodom nemške vojske, z namenom da bi jo ustavili. Most so nemški vojaki obšli po stari cesti pod porušenim mostom, kjer so ostanke mostu odrinili in nato nemoteno prispeli v vas. Po vojni so ga ponovno zgradili le z dvema kolonama
Makadamska cesta je bila zelo prašna, zato so jo morali v vasi občasno polivali s tekočim asfaltom.
Cesto so leta1954 na hitro asfaltirali, ker je takrat prišel k Titu na obisk Etiopski cesar Haile Salassi (24. julij 1954), ki se je po tej poti peljal na Brione. Hitro za tem je asfaltna prevleka razpadla in nastale so večje udarne jame.   (Bogdan Martinčič)

Vaščani pred porušenim mostom (fotografija je last Darinke Lovrečič-"Lekačeve")

  Občinski uslužbenci na fotografiji pod "blndurjem" ("Šturmova hiša"), na  njem je napis v italijanskem jeziku municipio (občina).
Več o občinskih uslužbencih lahko izveste v knjigi Jakoba Sokliča: ISTRA KLIČE...(fotografija je last Darinke Lovrečič-"Lekačeve")

V "Šturmovi hiši" sta bili kasneje dve stanovanji in pod njima trgovina z živili.

.

Vaški vodnjak sredi vasi na platcu. Voda je po ceveh tekla  iz "Mincnega" vodnjaka. (fotografija je last Darinke Lovrečič-"Lekačeve").( klančani smo rekli platec ne pa plac, kot se sedaj uporablja)

Po pripovedovanju moje mame Antonije Martinčič - "Tonce", roj. Poles, v Brgodu, so se vaščani med drugo svetovno vojno,  po razpadu Italije, pred Nemci skrili v jami pod Brgodom.

Na začetku vasi na desni strani ceste iz kozinske smeri, nasproti poslopja s parno črpalko, si je profesor doktor Sebastian Gattorno iz Trsta zgradil prekrasno vilo "Vila Katorno" z lepo urejeno okolico (prekrasnim parkom, igriščem za tenis,.... ), ki so jo žal med drugo svetovno vojno do tal požgali nemški okupatorji, ker so partizani v njej skrivali orožje. Upodobljena je desno na razglednici iz leta 1900. (Bogdan Martinčič).

Med drugo Svetovno vojno je nameravala nemška vojska vas požgati, na vaškem platcu so zbrali nekaj talcev iz vasi, ker so partizani na cesti pri Zagradcu ubili nemškega generala. Ranjeni generalov osebni šofer je pokazal na smer proti Klancu, kamor naj bi šli napadalci. Velike zasluge, da do tega ni prišlo, je imel takratni vaški duhovnik Gabrijel Piščanec, ki je vojake prepričal, da niso bili pri tem dejanju udeleženi domačini in s tem je rešil  tudi večji del Ocizle, vas Beka pa je žal že pogorela. (Bogdan Martinčič)

Spomenik požigu vasi Beka in Ocizla, 26.5.1944, vgrajen na zid beške cerkve.
.
  Gabrijel Piščanec je govoril na proslavi v Klancu, junija 1945. (fotografije so v lasti Darinke Lovrečič-"Lekačeve")

 
Na fotografiji so vaška dekleta, ki so se udeležila slavnostnega pohoda ob osvoboditvi Trsta, 3. maja 1945 (fotografija je last Darinke Lovrečič-"Lekačeve"). Po pripovedovanju Darinke Lekačeve; sta obleke sešili domači šivilji, organizirala pa je Olga Poles (moja teta,ki je živela  v Trstu)

Ostanki napisa na fasadi "Rokotove"  hiše: "HOČEMO PRAVIČNE MEJE!".

Foto:Bogdan 2008

Na "Štancevi" hiši je bil napis: "TU JE SLOVENIJA", na jertah na "Verbovi" hiši, pa je še vedno viden napis "ŽIVELA FLRJ".

Filmček za osvežitev: Kaj se je dogajalo pred fojbami? Cosa c'è stato PRIMA delle foibe? http://www.youtube.com/user/odprtameja#p/u/1/z0EkUlgHAe4

Državna meja je naredila svoje, odrezala je vas od Trsta. Po vojni je večina domačinov odšla "s trebuhom za kruhom" v obmorska mesta. V prazne hiše so se nato naselili priseljenci iz notranjosti države, sedaj pa postopoma vas naseljujejo tudi ljudje iz sosednje Italije. 


    Cerkev svetega Petra v Klancu pri Kozini    

"Kristus pa je vzel pri Klancu hrib in ga nagromadil na ubitega modrasa. Na tem novem gričku, pod katerim teče bister potoček, so sezidali kapelico sv. Petra, ki so jo pozneje povečali v lepo in čedno
cerkev". - po legendi.

  

Prvič je cerkev v Klancu omenjena leta 1361, nato pa še večkrat v 14. in 15. stoletju.
(Komelj datira cerkev v 16. oziroma 17. stoletje.
Ivan Komelj, Gotska arhitektura, Ljubljana 1973, p. 281;)

Današnja cerkev je bila grajena med leti 1659 in 1670, v času namestništva župnika Benedikta Fogarina iz Dolinske župnije.


 
Njegovo ime in ime kaplana Andreasa Merisse sta zapisana na vzhodnem delu oz. za cerkvijo na prezbiteriju:
 O(mnia) A(d) M(aiorem) D(ei) G(loriam) HOC OPUS FACTUM EST SUB ME BENE(dicto) FOGAR(ino) PAR(oche) ET ANDREAS MERISSA CA(plano) C(urato) ANNO 1659.
 

 Delovanje župnika Benedikta Fogarina je dvakrat zabeleženo v Klancu in sicer v letih 1662 in 1681. Zapisal Danilo Pečar 1994, cit. n. 12, s.p.




Foto: Bogdan Martinčič, april 2008

Daša Pahor (2004): MOJSTER ANŽE FELICIJAN IN ARHITEKTURA 17. STOLETJA MED BRKINI, KRASOM IN ISTRO
Del razprave na str.133 -137:

Cerkev v Klancu bi lahko glede na arhitekturno zasnovo, ki je enaka kot pri cerkvi Marije Snežne, v celoti pripisali Felicijanu. Z zidavo nove cerkve so očitno začeli še pred gradnjo cerkve Marije Snežne, v petdesetih letih 17. stoletja, do leta 1659 je bil zgrajen prezbiterij, ki je s to letnico datiran na slavoloku in na zunanjščini, do leta 1670 pa so zgradili ladjo kot priča napis s Felicijanovim podpisom na zahodnem portalu. Zvončnica je bila dokončana šele leta 1689. Verjetno je cerkev obdajala še kamnita ograda s portonom, ki pa danes ni več ohranjena v prvotnem stanju.

V času nastanka te cerkve je bil Klanec pomembna vas z mitnico in od 6. 1. 1627 tudi kaplanija župnije v Dolini, zato je v primerjavi s cerkvijo Marije Snežne na Gradišci kljub enaki zasnovi klanska cerkev pričakovano večja in monumentalnejša. Pravzaprav je ena izmed najbolj zahtevno zgrajenih cerkva na tem področju, tako v arhitekturni kot tudi v kamnoseški obdelavi, s tem pa verjetno tudi najbolj zahtevno delo Anžeta Felicijana.

 

Zunanjost cerkve deluje masivno in visoko. Prezbiterij obdaja talni zidec, okrog cele zgradbe pa poteka konzolni strešni venec. Vsa okna so pravokotne oblike, samo v severni steni je ozko, šilastoločno okno s posnetimi stranicami.

 

 

 

 

V notranjosti je visok prezbiterij, ki ga od enoladijskega prostora za vernike ločuje slok kamnit polkrožno zaključen slavolok. Prezbiterij je obokan z enakim obokom kot v cerkvi Marije Snežne, le da je podaljšan še za eno obočno polo. Rebra so tudi tu izdelana iz štuka,  precizno profilirane konzole, v obliki podolgovatega bogato profiliranega stožca, ki ima spodaj pritrjeno kroglo ali malo voluto, pa so izklesane iz kamna in so verjetno daleč najpreciznejše izdelane konzole na tem območju.

 Foto: Bogdan Martinčič, april 2008

 

Tudi kamnit zahodni portal, na katerem je podpisan Felicijan, je eden izmed najbolj zahtevno izklesanih portalov 17. stoletja na tem območju in je v celoti okrašen z antičnimi in antiki ozirajočimi linearnimi in cvetličnimi ornamenti, v katerih se združujeta stila renesanse in baroka. Felicijanovo posebnost spet pomenijo angelske glave z značilnim obrazom, ki so razporejene po zgornjem delu portala, na bazah pa so v kasetah izklesane razpotegnjene cvetlice (marjetice) z dvojnimi listi, ki so prav tako zelo pogost motiv na kamnoseških izdelkih delavnice tega mojstra pa tudi tega območja.

Foto: Bogdan Martinčič 2007

Prava redkost je figura svetega Petra, ki je izklesana v osrednjem polju nad preklado med segmentnima lokoma, saj gre za eno maloštevilnih figuralnih upodobitev kraških kamnosekov 17. stoletja, ki so bili očitno bolj vešči v izdelovanju dekorativnih elementov, saj način izdelave tega svetnika kaže na veliko nespretnost in okornost kamnoseka. Figura svetega Petra na klanškem portalu je precej čokata, okončine so tanke, velika glava pa je brez vratu nasajena na telo. Poteze obraza so izklesane popolnoma enako kot na angelskih obrazih, le da so lasje svetnika ob straneh podaljšani in nerodno štrlijo navzven v dveh čopih, svetnik pa ima tudi brado. Sedi na krogli ali bolje rečeno krogu, v svoji desni roki z odprto dlanjo pa ima ključ. Kljub nerodnostim je ta figura svetega Petra simpatičen in redek poskus neke kraške delavnice v izdelavi izvirnega figuralnega motiva.

Foto: Bogdan Martinčič 2007


Božidar Premrl (2004): KAMNOSEKI FELICIJANI V LUČI ARHIVSKIH IN EPIGRAFSKIH VIROV
Izvleček:

"Kamnosek in zidar, ki se je na mogočnem portalu cerkve sv. Petra v Klancu pri Kozini leta 1670 podpisal kot »mojster Anže Felicijan«
. To je njegovo dotlej najbolj zrelo delo, česar se je gotovo tudi sam zavedal. Sestavni deli so komponirani v podobno celoto kakor portal cerkve Marije Snežne na Gradiščah, vendar je dopolnjena še z odprtim trikotnim čelom z reliefno podobo sv. Petra in poživljena z novim, izrazitejšim okrasjem."
in
 Mojster Anže Felicijan in rodbina zidarjev in kamnosekov Felicijanov v Rodiku in okolici

  Na svete tri kralje, leta 1927 ob 300 letnici samostojne duhovnije, sta dr. Gattorno in soproga Ana botrovala novemu zvonu farne cerkve sv Petra,  ki ga je posvetil tržaški škof.
 

 

  Objavljeno v Koledarju goriške Mohorjeve družbe, 1928 (J K-28 lastnik dokumenta Jadran Krašovec iz Hrpelj - posredoval Vladimir Grželj)

 

 

 

 

 

 


Leta 1999 sta, ob obletnici ustanovitve cerkvenega pevskega zbora v Klancu, Ester Juriševič in Danilo Pečar izdala knjižico.  

Pogled na hribček z  nekdanjo farno cerkvijo, na katerem je bila v prostorih nekdanjega "farovža"  tudi šola (večja stavba v ospredju). Krajevna skupnost je eno sobo uporabljala za sestanke in sedaj je v tem poslopju Dom duhovnosti. V ozadju zakrita je cerkev, pred njo sta lipi in desno nova mrliška vežica ter levo nov prizidek kuhinje. 

 

 

 

 






Obnovitvena dela na cerkvi sv. Petra v aprilu leta 2009.

BLAGOSLOV OBNOVLJENE CERKVE V KLANCU ob 350-letnici, julija 2009

Zadnjo junijsko nedeljo, ko goduje sv. Peter, zavetnik cerkve v Klancu, je župnik Iztok Mozetič blagoslovil prenovljeno cerkev. Slovesnost se je začela s simbolično predajo ključa in odprtjem novih cerkvenih vrat. Obnovljeni sta bili tudi streha in fasada ter urejena okolica cerkve. Cerkev letos praznuje 350 let obstoja.

Letnica 1659, ko je bila zgrajena, je dobro vidna iz obnovljenega napisa na prezbiteriju. V svoji zgodovini je cerkev doživela kar nekaj sprememb, najbolj so vidne v njeni notranjosti. Strop v cerkvi je lesen, saj se je zaradi dotrajanosti v preteklosti zrušila streha, prav tako ni več prižnice in ograje poleg daritvenega oltarja, kjer so nekoč kleče prejemali obhajilo. Namen cerkvene zgradbe pa ostaja isti, čeprav je bilo tudi tu nekaj sprememb. Nekoč polne klopi vernikov so vsako leto bolj prazne, kot da v hitrem tempu življenja ne najdemo časa za Boga, ljubezen, upanje in so človeka. Pa vendar je župnijska cerkev tista, ki spremlja človeka od rojstva do smrti, ki skupaj s pokopališčem in mrliško vežico povezuje med seboj vasi Klanec, Petrinje, Beko, Ocizlo, Prešnico, Kastelec in Socerb, zato je naša skupna skrb, da jo ohranimo in predamo tudi naslednjim rodovom. Zahvala gre vsem, ki s svojim delom in darovi pomagate pri vzdrževanju in obnavljanju cerkve, še posebna hvala Mizarstvu Bolčič za darovana nova vrata in Krajevni skupnosti Klanec, ki je s svojim prispevkom pomagala pri ureditvi okolice. Po maši je sledilo druženje pod znamenito lipo ob cerkvi, ob dobrotah, ki so jih spekle pridne gospodinje, ob obujanju spominov in načrtih za prihodnost.

Nataša Rojc (GLASILO)
iz http://www.hrpelje-kozina.si/cms/images/stories/GLASILO/glasilo_julijavgust%2009.pdf

Ž
Blagoslov obnovljene cerkve (foto: Ester Mihalič in Bogdan Martinčič)

 

Druženje vaščanov na predvečer opasila v zavetju mosta (foto: Bogdan Martinčič)

Obnovljen portal in pročelje z novimi vrati, v notranjosti pa nova spovednica izdelana v Bolčičevi mizarski delavnici v Klancu.  (med vrati je lastnik delavnice Mitja Bolčič)

 
V notranjosti oba oltarja okrašena za velikonočno čaščenje (foto: M. Bogdan, 23. 4. 2011).
 


Tako smo se otroci nekoč "špuotali" in večkrat zaradi tega tudi stepli (vsaka vas je imela oz. ima svoj glas):

Klančani usrani po hribu ceketajo,
hrib se udere,
voda jih pobere.

Preščane brješčane po hribe ceketaje,
hribe se udere,
uoda jh pobere.

Petrinci brvinci po hribi ceketaji,
hribi se uderi,
uoda jh poberi.



Iskreno se zahvaljujem vsem, katerih prispevke sem objavil na spletu, posebno pa gospodu Vladimiru Grželju-Kusu za arhivski material, ki nam ga je posredoval za objavo na spletnih straneh.

V knjižnici v Sežani imajo te knjige Danila Pečarja in Olge Knez (obvestil Kus):
Danilo Pečar, Olga Knez: Nekropole in pokopališča na malem Krasu 1996
Danilo Pečar, Olga Knez: Predzgodovinska gradišča, rimske utrdbe, srednjeveški gradovi in tabori na malem Krasu 1996
Danilo Pečar, Olga Knez: Anekdote in šale  malega krasa I 1995
Danilo Pečar, Olga Knez: Lovstvo na malem Krasu 1995
Danilo Pečar, Olga Knez: Dušni pastirji na malem Krasu 1627 – 1993     1996

Danilo Pečar, Ester Juriševič:
CERKVENI PEVSKI ZBOR KLANEC PRI KOZINI,  januar 1999
http://dlib.si/v2/Preview.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC-22NG28BI

Nataša Zidar: Geografija Podgrajskega podolja - Univerza v Ljubljani - diplomsko delo, Ljubljana 2007.
http://geo2.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200705_natasa_zidar.pdf

 

 Grb je vklesan na prednjem licu podstavka spomenika madžarskim enotam iz prve svetovne vojne v vasi Klanec pri Komnu. Na njem je relief grba Avstro-Ogrske. http://prohereditate.com/sl/object/A224

 
Posredoval mi je Božidar Premrl, svetovalec programskega direktorja za restavratorstvo, ZVKDS Restavratorski center, za kar se mu prav lepo zahvaljujem.


Veselilo me bo, če mi pošljete katerikoli material za objavo na spletnih straneh vasi Klanec: fotografije, predmete, šaljive ali žalostne zgodbe, zapiske, itd.  (mogoče zapiske Danila Pečarja in Ester Juriševič ) ter pripombe in popravke. Ali pa me obvestite, kje se ti materiali in predmeti nahajajo (tudi več o izobraževalnem društvu "Slavnik" Klanec, Ocijski godbi, Pompi, itd.).

Za  pomoč in informacije se Vam v naprej  lepo zahvaljujem,

Bogdan Martinčič http://freeweb.t-2.net/Martincic
Moj el. naslov:
bogdan_martincic@t-2.net ali bogdan.martincic@fsp.uni-lj.si ali bogdan.martincic@guest.arnes.si


KRAJEVNA SKUPNOST KLANEC PRI KOZINI, Klanec pri Kozini 34,  6240 KOZINA, predsednik Milan Rudež, GSM: 040 512 917,  Helena Borg helena.borg@amis.net

Spletne strani so v lasti vasi Klanec pri Kozini, 6240 Kozina. Strani urejuje: Bogdan Martinčič,inž.el. ©
Vse pravice so pridržane. Zadnja sprememba 10.03.2016