Klanec VODNA ČRPALKA

Črpalka je bila zgrajena po izgradnji železniških krakov Divača-Pula (l.1876) in Hrpelje-Kozina-Trst (l.1887).http://www.vlaki.net/zanimiv13.html .

Čiščenje bazena (kala)
Iz dveh večjih bazenov je črpala vodo v rezervoarja na Kozini, od koder je v prostem padcu tekla na železniško postajo, kjer so jo uporabljali za napajanje parnih lokomotiv. Skrbnik oz. vzdrževalec črpalke je moral nivo vode v bazenih dnevno kontrolirati in pozimi pod njima kuriti ogenj, da ni voda v njih zamrznila.

ostanki merilne naprave za prikaz nivoja vode v bazenu (foto:Bogdan 2008)

Premagovala je višinsko razliko cca 85 m. Cevi so bile litoželezne s svinčenimi tesnili (nevestni graditelji so pri gradnji cest, plinovoda in avto ceste ta cevovod na več krajih popolnoma uničili, "železničarji" pa so veliko materiala iz pompe odpeljali).
Nemočni opazujemo propad te čudovite tehnične dediščine (lastništvo SŽ) in okolice objektov, ki je v lasti našega predsednika KS in njegovih sorodnikov. Dela se nepopravljiva škoda!!!

Vodna postaja Hrpelje - Kozina in črpališče Klanec
Za oskrbo parnih lokomotiv v prometu so bile potrebne razmeroma velike količine primerne vode. V času, ko javno vodovodno omrežje še ni bilo razvito, je bila to zahtevna naloga, zlasti na Krasu.
Za zgraditev vodnih postaj za napajanje lokomotiv so bila na primernih krajih zgrajena posebna zajetja oziroma zbiralniki. Odsek proge Trst–Sv. Andrej–Hrpelje-Kozina je bil razmeroma kratek, vendar pa zelo strm, zato so parne lokomotive prisopihale na postajo Hrpelje - Kozina z zelo majhno zalogo vode v zalogovnikih (tenderjih).

Tako so se morale na postaji Hrpelje – Kozina oskrbeti z vodo za nadaljevanje vožnje do Divače ali Pulja oziroma za povratek v Trst. V ta namen so na postaji zgradili vodno postajo, v Klancu pri Kozini pa zbiralnika za vodo in črpalno postajo. Vodo so zajemali iz potoka Glinščica. Ko je pričela železnica z odvzemom vode za vodno postajo, je zmanjkalo vode za mlina za zajetjem, zato ju je železnica kupila. Potok je pregrajen z jezom, izza katerega teče voda v dva odprta betonska zbiralnika; prvi lahko sprejme 6000 m3 vode, drugi pa 4500. Ob suši potoček presahne, v zbiralnikih pa je nikoli ni zmanjkalo. Odprta zbiralnika sta lahko tudi nevarna, iz njih so že morali potegniti utopljenca. Sedaj sta oba zbiralnika polna odpadkov, zaraščena in služita kmetom za zajemanje vode v agrotehnične namene, otrokom pa za vožnjo s splavi ali čolnički.

V črpalni postaji sta obratovali dve črpalni enoti, nizkotlačna in visokotlačna. Prva črpalna enota je iz odprtih zbiralnikov vodo sesala in jo potiskala skozi filtre v pokrit betonski zbirni rezervoar, druga pa je črpala vodo iz zbirnega rezervoarja in jo potiskala po 1369 metrov dolgem cevovodu 90 metrov visoko v vodna rezervoarja na postaji Hrpelje - Kozina. Premer cevi je bil 100 mm. Zaradi dotrajanega cevovoda je bila zadnja leta obratovanja izguba vode zelo velika. Sprva sta za pogon batnih črpalk služila parna stroja, po elektrifikaciji vasi leta 1938 pa so vgradili še centrifugalno črpalko z elektromotornim pogonom in je parni pogon warington služil le kot rezerva. Črpalko z zmogljivostjo 11 m3/h je poganjal motor z močjo 6 k W (8,16 KM).

O prvem parnem kotlu v črpalni postaji Klanec pri Kozini ni podatkov, drugi parni kotel je bil izdelan leta 1916 za potrebe italijanskih železnic in je dopuščal maksimalni tlak 8 barov. Premog za kurjenje parnega kotla so dovažali iz železniške postaje Hrpelje - Kozina s kmečkimi vozovi. Parni pogon je bil zadnjič uporabljen leta 1967. Strojnik vodne postaje je stanoval v stanovanjski hiši ob postaji, Klanec št. 1. Od leta 1940 do 3. julija 1954 je bil črpalkar Anton Mihalič. Zadnji strojnik v črpalni postaji pa je bil Albin Pečar, Klanec pri Kozini 2, ki je to delo opravljal vse do upokojitve leta 1971.

Zadnja leta obratovanja so vodo iz črpalne postaje Klanec pri Kozini uporabljali le za opremljanje parne premikalke na postaji Hrpelje - Kozina in kot požarno vodo za obrat INA. Vodo so kot pitno uporabljali na železniški postaji. Načrpana voda se je zbirala v dveh enakih kovinskih odprtih rezervoarjih v vodnem stolpu na postaji Hrpelje - Kozina. Vsak rezervoar je lahko sprejel po 60 m3 vode.Nivo vode v rezervoarjih je bil do 9 m nad zgornjim robom tirnic, to je nad koti 499,49 m. Iz rezervoarjev je vodila cev do dveh napajalnikov med tiri in v enega pred kurilnico. Dnevno so natočili v zalogovnike parnih lokomotiv do 60 m3 vode, odvisno od prometa. V povprečju pa se je poraba vode gibala med 30 do 40 m3 vode na dan. Cevovod med črpališčema v Klancu in vodnim stolpom na postaji Hrpelje – Kozina so obnovili leta 1959. Prvi napajalnik je stal med tiroma 2 in 3, drugi pa med tiroma 4 in 5, tako da se je lokomotiva ustavila ob njem, ko je ves vlak uvozil v postajo. Ob napajalniku je bil v tiru 2 in 5 tudi jarek za čiščenje pepelnika. Po ukinitvi parne vleke so jarka zasuli in odstranili napajalnike. Levi bazen ima danes počeno dno, zato vode ne drži in je povsem prerasel z vegetacijo. Desni pa je napolnjen z vodo.
Med prvo svetovno vojno so 26. Septembra 1917 italijanska letala poskusila z bombami porušiti vodno postajo Klanec. Bombe niso eksplodirale ali pa niso zadele ciljev. V noči na 25. april 1944 je 1. bataljon Istrskega odreda v Klancu miniral črpališča vode. Nemci so jih zamenjali z elektromotorno črpalko, ki je služila do konca obratovanja črpalne postaje.

zbral Karel Rustja
(Železniške proge na Malem krasu, Pečar in Stojkovič Knez, 1995)

Vili Vesenjak, univ. dipl. inž., ki je za tem izdal zgoščenko: KULTURNA DEDIŠČINA s poudarkom na tehniki II in poslikal in opisal tudi našo črpalko: http://www.mehanika.info/ .

Na severnem obrobju vasi Klanec, nedaleč od Kozine, naletimo na vodno črpalko, s pomočjo katere so črpali vodo za potrebe železnice. V obdobju delovanja parnih lokomotiv so le-te imele na poti od Hrpelj do Trsta na Kozini oskrbovalno postajo. Največji nagib na progi je bil kar 32,7 promilov (projektant proge Carl Ghega je predvideval največji nagib na progi od Ljubljane do Trsta samo 11 promilov). Na 19,6 km dolgi progi od Hrpelj do Trsta je bilo zgrajenih 13 mostov, 6 viaduktov in 5 predorov (224 m, 98 m, 82 m, 47 m in 22 m). Najmanjši radij je bil 180 m. Ob progi je bilo postavljeno 12 čuvajnic.
Predvideva se, da je črpalna postaja bila zgrajena v času gradnje proge med letoma 1885 in 1857. Za potrebe železnice je delovala do leta 1970, nato za potrebe INE do leta 1980. Vsebovala je dva zunanja rezervoarja s prostorninama 6000 m3 m in 4500 m3 vode. Oba sta se polnila iz nekoliko višje ležeče struge Glinščice. Črpalna postaja je služila tudi za polnjenje (nizkotlačna črpalka) in pripravo vode v nekoliko višje ležečih »filtrirnih« rezervoarjev velikosti 92 m3 in globine 9 m. Iz teh so nato s pomočjo parne črpalke (visokotlačna črpalka) transportirali vodo (po 1369 m dolgem cevovodu premera okoli 100 mm) s pretokom okoli 14 m3/h v 90 m v višje ležeče rezervoarje s prostorninama 60 m3 ob železniški postaji na Kozini. Nivo vode v rezervoarjih je bil do 9 m nad tirnicami. Dnevna poraba vode je nihala med 30 m3 in 40 m3 vode na dan. Parni pogon v črpalni postaji so nadomestili z električnim leta 1938. Črpalko s pretokom 11 m3/h je poganjal elektromotor moči 6 kW.
Leta 1917 so italijanska letala neuspešno bombardirala črpalno postajo Klanec. Leta 1944 so partizani minirali črpališče vode. Nemci so poškodovane črpalke nadomestili z elektromotornimi.
Dolga leta je bil oskrbnik postaje g. Albin Pečar. Njegov sin Silvo, ki je tudi oskrboval postajo, nam je prijazno razložil nekatere podrobnosti delovanja in ogrevanja postaje, iskanja netesnih spojev cevi, razkazal postajo...
Ob črpalni postaji se nahaja tudi hiša za oskrbnika s petimi prostori.

Podatki:
- kraj: Klanec pri Kozini
- oddaljenost od Kozine: 1,2 km
- nadmorska višina: 416 m
- GPS navigacija:
N 45° 35,696'
E 13° 55,508'
Dostop: peš, kolo, avto
Dostopnost: enostaven dostop
Zemljevid: Izletniška karta Primorje in Kras, 1:50 000
Obdobje delovanja: od leta 1886 (1856) do leta 1980
Ohranjenost: nekateri elementi postaje so ohranjeni; dimnik in streha sta v slabem stanju ter potrebna takojšne sanacije
Ocena zanimivosti: zanimivo z vidika delovanja parnih črpalk
Nevarnosti pri ogledu: pri ogledu zbiralnikov in notranjosti je potrebna previdnost
Zanimivosti v okolici: opuščeni mlini na Glinčici, opuščena železniška proga Kozina - Trst, ledenica

iz zgoščenke KULTURNA DEDIŠČINA s poudarkom na tehniki (obravnava tehniške dediščine). Avtor: Vili VESENJAK

Foto:Kristjan
Iz dveh bazenov (kalov), ki sta se napajala iz potoka Glinščica, je črpalka na paro črpala vodo. (Na sliki sta bazena in bivša zapornica. Žal je že eden od obeh bazenov izpustil vodo in je močno zaraščen ter propada skupaj z okolico in objekti)

Dotok vode v enega od bazenov z zapornico, iz potoka Glinščica.
Na tej zgradbi, na železniški postaji na Kozini, je bil postavljen rezervoar za vodo z merilnikom nivoja vode (glej detajla)

Parni kotel iz leta 1909

Električna stikalna omara z oljnim kontaktorjem

Silvo (potomec zadnjega vzdrževalca pompe Pečar Albina ) s svetilko - karbidovko in "karjolo" za premog (precej težja je bila od naloženega premoga) ter slušalko za odkrivanje podzemnih napak na vodnih ceveh.

V teh posodah so nosili premog v analizo.

Ogled zapuščene okolice objekta in bazenov (na fotografiji s fotoaparatom je Vili Vesenjak, univ. dipl. inž., ki je za tem izdal zgoščenko: KULTURNA DEDIŠČINA s poudarkom na tehniki II in opisal tudi našo črpalko) http://www.mehanika.info/ .

Spominjam se časov, ko je bila naša vas in njena okolica precej bolj urejena in čista. V potoku, ki je imel večji vodni pretok in veliko več življenja so kvakale in regljale domače žabe in v njem so živele domače ribice, v bazenih pa so bile večje ribe in to v neprimerno čistejši vodi kot je danes. V pritokih in v Glinščici smo lovili potočne rake in se v njih celo kopali. Sedaj vsega tega ni več in zgleda, da nam je vseeno v kakšnem okolju živimo. Zrak si onesnažujemo z kurjenjem lastnih zdravju škodljivih odpadkov in odpadkov iz lesne tovarne. (Bogdan)

Predstavniki lastnikov Slovenske železnice so na sestanku pri županu povedali, da so nameravali nevarni dimnik porušiti do višine, ki ne bi ogrožala oseb in sosednjega objekta. Opeke bodo spravili v objekt, kjer bodo pripravljene za obnovitev. Župan je obljubil, da bo Občina objekt z okolico skušala ohraniti oz. odkupiti.

Žal je spodaj opisani nesporazum nastal zaradi neobveščenosti krajanov s strani lastnikov. (Foto: B. Martinčič)

OBČINSKO GLASILO, september, številka 9, letnik XII-2009: http://www.hrpelje-kozina.si/cms/images/stories/GLASILO/SEPTEMBER.pdf na strani 3
- Slovenske železnice naj objekt zemljiško knjižno uredijo in pričnejo s postopkom prodaje objekta.
- Občina bi uveljavljala predkupno pravico za odkup objekta ter ga predala Krajevni skupnosti Klanec, v kolikor bo za to interes tako krajevne skupnosti kot občine.
- Objekt naj bi se saniral, lahko bi se v njem uredila železniška razstava ali pa bi se uporabljal za kulturne in druge namene.

Zelo si želim, da bi »Pompo« in oba vodna zbiralnika ter vso dokumentacijo ohranili bodočim rodovom, za kar nam bodo zelo hvaležni.

V sedanjem času, pa naj bi ta obnovljena zgradba in njeno okolje z bazeni služila v ožjem in širšem pomenu kot razstavni objekt, zgodovinskega pomena; za tehnična, zgodovinska, kulturna, športna in razna srečanja v ožjem in širšem pomenu ( srečanja z zamejskimi Slovenci oz. sosedi). Res bi bila velika škoda, da bi izgubili ta za nas nadvse pomemben objekt, ki bi lahko služil tudi za shranjevanje dokumentacije in trajno razstavo bivše železnice, Krajinskega parka, celotne doline Glinščice ( predstavljeno mogoče tudi z maketo) ter zgodovine celotne občine in kraja, itd….itd. (B. Martinčič)

Skupina delavcev je nameravala, porušiti vodno črpalko na paro v Klancu pri Kozini, češ da je nevarna za otroke in mimoidoče. Delavci, ki so postavljali oder namenjen rušenju, so naredili še dodatno škodo na strehi. Ker ključev niso imeli, so prišli v objekt skozi bivšo deponijo premoga. Delo so ob intervenciji vaščanov (Občine) takoj prekinili, pustili pa so za sabo gradbeni oder, ki bo upamo služil za obnovo te zanimive tehnične dediščine. Skrajni čas bi bil, da bi se končno odgovorni zganili in pričeli z obnovo objekta v korist vaški skupnosti in državi.

"Občina žal nima dosti moči, ker ni lastnik"(Ester Mihalič).

"Z županom sem parkrat načel pogovor o Pumpi in predlagal, da bi občina odkupila Pumpo in jo dala obnovit ali na kakršenkoli način vzpodbudila obnovo in ureditev lokacije. Tam bi lahko imeli kraj za zbiranje, mogoče gostilno..."(Mitja Bolčič).

Žal nas je to dejanje ravno v času uspešne obnove 350 letne cerkve izredno prizadelo in upamo, da se bo našlo sredstva tudi za ta objekt, ki nam je izredno prirasel k srcu..

Okoli "Pompe", ki je bila izredno lepo vzdrževana. sem preživljal svojo mladost in tudi v samem objektu sem se veliko naučil, kar mi je pozneje koristilo v življenju. (Bogdan Martinčič)

Nikar ne porušite tega »našega objekta«, ki je poleg cerkve, edini starejši objekt, ki nam je še ostal. Krajani smo pripravljeni pomagati pri obnovi, v kolikor bi služil za tehnična in kulturna srečanja in razstave ali pa kot vaški dom. Tu bi lahko zbrali vso dokumentacijo o nekdanji železniški progi in bogati zgodovini Klanca in tudi zgodovini naše občine. Žal se vsa ta dokumentacija izgublja in naši zanamci bodo za vse to prikrajšani .

V mladih časih sem videl ogromno dokumentacije, ki so jo imeli krajani doma. V klancu ni bilo prostora v katerem bi lahko to dokumentacijo hranili, pa mi je zelo hudo, ker tega naši otroci ne morejo oz. ne bodo videli.(Bogdan Martinčič)

Končno se je pričelo le nekaj odvijati:
- lastnik zemljišča in objekta so Slovenske železnice, ki tudi ta dela izvaja (nevarnost samoporušitve dimnika).
- upamo, da se bo v kratkem le našla ustrezna rešitev.
- v kolikor se bo dimnik znižalo, bo objekt izgubil na prvotnem izgledu (podajamo v razmislek).

Naslov: KRAJEVNA SKUPNOST KLANEC PRI KOZINI, Klanec pri Kozini 39, 6240 KOZINA, Predsednik Rado Bolčič, tel.: 05 6801353, GSM: 040 343 778, e-naslov: svetlana.bolcic@gmail.com
Spletne strani so v lasti vasi Klanec pri Kozini, 6240 Kozina. Strani urejuje: Bogdan Martinčič. © Vse pravice so pridržane. Zadnja sprememba 20.07.2011